Davčne novice - junij 2021
Veljavne spremembe davčne zakonodaje
Sprememba podračunov za plačilo trošarin in okoljskih dajatev
Z dnem 10. 6. 2021 prihaja na področju trošarin in okoljskih dajatev do spremembe. Obveznosti po obračunih trošarin in okoljskih dajatev se bodo plačale na prehodne davčne podračune. Davčni zavezanci bodo lahko preverili pravilni podračun za plačilo trošarin in okoljskih dajatev tudi na konkretnem obračunu trošarine oz. okoljske dajatve v informacijskem sistemu E-TROD. V primeru, da se plača več vrst dajatev v enem znesku, ki so povezana na isti podračun, potem zavezanec pri plačilu navede referenco SI19 davčna številka-99996.
Prav tako se z 10. 6. 2021 spreminja podračun za plačevanje trošarinske obveznosti za trošarinske zavezance, ki preko portala eCarina ali v papirni obliki oddajajo napovedi - dokumente TRO-NAP oziroma TRO-ZPP. Za vpogled v stanje obveznosti iz naslova trošarin in okoljskih dajatev se bo po 10.6.2021 uporabila eKartica in eKaticaO. Obračuni trošarin in okoljskih dajatev predloženih pred 10. 6. 2021 se v eDavkih še vedno izvedejo v eKarticoC.
S 1. 7. 2021 se širi sistem vse na enem mestu in posebna ureditev za poslovne subjekte – VEM
S 1. 7. 2021 bo vzpostavljena elektronska ureditev »vse na enem mestu« VEM (OSS), ki bo poskrbela za poenostavitev obveznosti poslovnih subjektov, ki delujejo v državah članicah, kjer nimajo sedeža. V tem sistemu se bodo lahko poslovni subjekti identificirali in predložili poseben DDV obračun.
Z VEM sistemom se lahko poslovni subjekti registrirajo in plačajo obveznosti iz naslova DDV s sedežem v EU in kot tudi poslovni subjekti, ki nimajo sedeža v EU.
Potrebe po registraciji za DDV v vsaki državi članici, kjer je opravljena dobava blaga ali storitev ne bo več potrebna, saj bodo lahko davčni zavezanci za katere je kraj obdavčitve v namembni članici opravili le v eni državi članici, kjer imajo sedež.
Obveznosti dobaviteljev, ki uporabljajo OSS in / ali IOSS za vodenje evidence
Podatki, ki jih je potrebno vključiti v evidenco davčnega zavezanca, ki uporablja shemo Unije (OSS) ali shemo Unije (OSS), se razlikujejo, če davčni zavezanec uporablja uvozno shemo (IOSS). Pravno ozadje teh shem je predstavljeno v členu 63c (1) in členu 63c (2) izvedbene uredbe o DDV.
Tabela 1: Registracija IOSS po vrsti dobavitelja in kraju ustanovitve
Vrsta dobavitelja | Država članica identifikacije | Posrednik | Neposredna/posredna registracija |
Dobavitelji iz EU (prodaja preko npr. lastnega spletnega mesta) | Država članica, v kateri ima sedež | Lahko imenuje posrednika | Neposredno |
Dobavitelji iz držav, ki niso članice EU in imajo sporazum o medsebojni pomoči z EU o DDV (prodaja iz te države prek npr. preko lastne spletne strani) | Po izbiri | Lahko imenuje posrednika | Neposredno |
Vsi drugi dobavitelji, ki niso člani EU (prodaja preko npr. lastne spletne strani) | Država članica EU, v kateri ima sedež posrednik | Mora imenovati posrednika | Posredno |
Elektronski vmesniki EU, ki se štejejo za dobavitelje | Država članica, v kateri ima sedež | Lahko imenuje posrednika | Neposredno |
Elektronski vmesniki zunaj EU iz držav s sporazumom o medsebojni pomoči z EU o DDV za dobave iz te države | Po izbiri | Lahko imenuje posrednika | Posredno |
Vsi drugi elektronski vmesniki zunaj EU, ki se štejejo za dobavitelje | Država članica EU, v kateri ima sedež posrednik | Mora imenovati posrednika | Posredno |
Predlogi sprememb davčne zakonodaje
Predlog sprememb Zakona o finančni upravi in Zakona o davčnem postopku
Ministrstvo za finance predlaga spremembo Zakona o finančni upravi z namenom izboljšanja pravne varnosti zavezancev v postopkih, izboljšanja organizacije finančne uprave in s tem učinkovitost in kakovost pri vodenju postopkov. Glavne spremembe v predlogu vključujejo uvajanje kolegijskega odločanja v najzahtevnejših primerih davčnega postopka, določanje mandatov finančnih uradov po zgledu generalnega direktorja FURSA, spremembe pri prenosu istovrstnih in konkretnih primerov na skupino uradnih oseb znotraj različnih uradov, ureditev pooblastil inšpektorju s strani predstojnika ter dopolnitev sodnega varstva v zvezi s pritožbo o domnevnih kršitvah človekovih pravic v zvezi z izvrševanjem določenih pooblastil uradnih oseb ter določa obveznost poročanja ministru v povezavi z utemeljenimi pritožbami.
Pri spremembi Zakona o davčnem postopku se ureja uveljavljanje pravic in pravne koristi zavezancev. S predlogom se želijo postopki pospešiti in olajšati. V predlogu se želijo skrajšati roki za določitev o zavezujočih informacijah, za prevzem dokumentov s portala eDavki davčni zavezanec ne bo potreboval kvalificiranega digitalnega potrdila, zahtevki za znižanje ali oprostitev davčnega odtegljaja se bi predložili v elektronski obliki ter podaljšal se bi rok za vložitev davčnega obračuna po izteku predpisanega roka.
Dodatno se v spremembi zakona predlagajo:
- ukrepi, ki davčnemu zavezancu omogočajo lažje plačilo ali zavarovanje davčnega dolga
- dodatne možnosti za izpolnitev davčne obveznosti po izpolnitvenem roku brez kaznovanja
- ukrepi, s katerimi se utrjuje pravna varnost in predvidljivost
- ukrepi, ki zagotavljajo preglednost, učinkovitost in pravilnost izvajanja v praksi
- odprava administrativnih ovir za davčne zavezance
- zagotovitev odločanja v najzahtevnejših postopkih davčnega inšpekcijskega nadzora v predpisanem roku ter določitev učinkov, če se davčni organ ne odloči v roku
- znižanje oziroma preoblikovanje obrestne mere ter
- spremembe pri davčnem inšpekcijskem nadzoru in davčni izvršbi.
Predvideno je, da bi predloga zakona začela veljati s 1. januarjem 2022.
Predlog sprememb zakona o davku na dodano vrednost predvideva še eno veliko spremembo
Davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v Sloveniji, se ne bo več potrebno identificirati za namene DDV v Sloveniji, v primeru, da bo prodajal samo zavezancem za DDV v Sloveniji. V takšnem primeru bo končni kupec plačnik DDV.
Prav tako se s predlogom zakona implementira 194. člen Direktive Sveta 2006/112/ES, ki določa, da lahko države članice same določijo, da je oseba, ki je dolžna plačati DDV, tudi oseba, pri kateri se opravi obdavčljiva dobava blaga in storitev. To velja za obdavčljive dobave blaga in storitve katere opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici kjer je DDV dolgovan.
Plačilo za poslovno uspešnost se v predlogu zakona o dohodnini spreminja
V predlogu zakona o dohodnini se plačilo za poslovno uspešnost lahko izplača v denarju ali v ugodnosti v naravi in se zato več ne obravnava kot del plače za poslovno uspešnost po zakonu o delovnih razmerjih. Nova sprememba je tudi višina neobdavčenega dela, saj se dodaja možnost neobdavčenega dela za poslovno uspešnost do višine 100% povprečne plače delavca z nadomestili plače, za zadnjih 12 mescev pri delodajalcu, če je to za zavezanca ugodneje. Ostaja pa višina neobdavčenega dela v višini 100 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji.
V zakonu o dohodnini bo ohranjen pogoj, da se v kolektivni pogodbi oz. splošnem aktu delodajalca opredeljuje pravica do izplačila za poslovno uspešnost.
Novi primeri Sodišča Evropske unije (ECJ)
Obdavčitev storitve gostovanja družbe iz tretje države v državi članici Evropske Unije
https://eur-lex.europa.eu/legal-content/en/TXT/?uri=CELEX:62019CJ0593
15. aprila 2021, se je Sodišče Evropske Unije odločilo v primeru C-593/19 (SK Telecom Co. Ltd. proti Finanzamt Graz-Stadt), ki se je ukvarjalo z vprašanjem, če so storitve telekomunikacijskega gostovanja obdavčene, kjer se »uporabljajo in uživajo« na ozemlju države članice.
SK Telecom je podjetje za mobilno telefonijo s sedežem v Južni Koreji, ki je nekaterim svojim strankam iz Južne Koreje, ki so začasno bivale v Avstriji, zagotavljalo storitve mobilne telefonije. Z namenom, da bi tem osebam omogočili uporabo mobilnih telefonov med bivanjem v Avstriji, je avstrijski omrežni operater svoje omrežje dal na voljo SK Telecomu v zameno za plačilo uporabnine in avstrijskega DDV (20%). SK Telecom je nato svojim strankam zaračunal gostovanje za uporabo avstrijskega omrežja. SK Telecom je nato zaprosil za povračilo DDV, ki mu ga je zaračunal avstrijski omrežni operater. Avstrijski Finanzamt je zavrnil vračilo DDV z utemeljitvijo, da bi moral SK Telecom svojim strankam zaračunati avstrijski DDV od svojih stroškov, ker v nasprotnem primeru cene gostovanja sploh ne bi bile predmet DDV, saj DDV na gostovanju SK Telecom ni zaračunal svojim strankam (ker te telekomunikacijske storitve v Južni Koreji niso predmet obdavčitve). V tem primeru je sodišče upoštevalo člen 59a(b) EU DDV Direktive 2006/112/EU pri svoji odločitvi.
Sodišče je odločilo, da je potrebno člen 59a(b) EU DDV Direktive 2006/112/EU, kakor je bila spremenjena od 1. januarja 2010 z Direktivo Sveta 2008/8 / ES z dne 12. februarja 2008, razlagati tako, da storitve gostovanja, ki jih operater mobilne telefonije s sedežem v tretji državi (v tem primeru Južni Koreji) zagotavlja svojim strankam, ki imajo tudi stalni naslov ali običajno prebivajo v tej tretji državi, omogočajo uporabo nacionalnega omrežja telekomunikacij v državi članici (v tem primeru Avstriji), v kateri začasno prebivajo. Za namene te določbe je treba šteti, da se storitev gostovanja „učinkovito uporablja in uživa“ na ozemlju te države članice, tako da lahko ta država članica upošteva kraj dobave storitve gostovanja na svojem ozemlju, ne glede na davčno obravnavo za te storitve, ki veljajo po domači davčni zakonodaji te tretje države, velja takšno pravilo, saj ima le-ta učinek preprečevanja ne obdavčitve teh storitev v Evropski uniji.
Pojasnitev izraza „restavracijska storitev“ in „hrana“, za katero velja znižana stopnja DDV
21. aprila 2021 je Sodišče Evropske unije razsodilo v zadevi C-703/19 (Katowicach) v zvezi z restavracijskimi storitvami in obroki za zraven.
Septembra 2016 je davčni nadzor opravil revizijo DDV za obdobje od januarja do junija 2016 davčnega zavezanca (franšize v verigi restavracij s hitro prehrano), ki je pritožnik v postopku v glavni obravnavi. Med revizijo, so bile ugotovljene nepravilne poravnave DDV. Posledično je davčni organ davčnemu zavezancu z odločbo z dne 21. aprila 2017 za obdobje, ki ga zajema revizija, izdal odmero DDV, ker je ugotovil, da je celotna dejavnost davčnega zavezanca zajemala storitve hrane in pijače, obdavčene po 8% in ne pri ponudbi pripravljenih jedi, za katere velja stopnja 5%. Bistvo spora je bilo v tem, ali je bila davčna razvrstitev določenih proizvodov (obrokov in jedi), ki jih prodaja pritožnik, in uporaba znižane stopnje 5% (prvotno je bila uporabljena znižana stopnja 8%) pravilna. Ti izdelki so namenjeni takojšnji porabi s strani strank v verigi obratov. Ti izdelki so postreženi na pladnju. Kupec prejme serviete za enkratno uporabo in z določenimi izdelki jedilni pribor ali slamico. Pripravljene jedi in jedi se postrežejo vroče ali hladne v obliki, ki je pripravljena za uživanje v prostorih ali pa se jo vzame za domov. Če povzamemo, Poljska ima dve znižani stopnji DDV, ki se lahko uporabita. Dejavnosti pritožnika so spadale pod „prodajalne hrane in pijače“, za katere velja 8-odstotna stopnja DDV, in ne za dobavo „pripravljene hrane“, za katere velja 5-odstotna stopnja DDV.
Sodišče je presodilo, da se člen 98 (2) Direktive Sveta 2006/112 / ES s spremembami, bere v povezavi s točko 12a Priloge III k tej direktivi in členom 6 Uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 o izvajanju Direktive, pri čemer jo je potrebno razlagati tako, da pojem „restavracijske in gostinske storitve“ vključuje dobavo hrane skupaj z zadostnimi podpornimi storitvami, katerih namen je končnemu kupcu omogočiti takojšnjo porabo te hrane, kar mora določiti nacionalno sodišče. Če se končni kupec odloči, da ne bo izkoristil materialnih in človeških virov, ki jih ima davčni zavezanec na voljo za porabo dobavljene hrane, je treba ugotoviti, da dobave te hrane ne spremlja nobena podporna storitev.
Zamudne obresti, dolguje tudi oseba, ki je solidarno zavezana za plačilo DDV
Sodišče Evropske unije je 20. maja 2021 v zadevi SES C-4/20 (ALTI) razsodilo, ali je treba člen 205 Direktive o DDV in načelo sorazmernosti razlagati tako, da solidarna odgovornost davčnega zavezanca za dolg DDV-ja, ki je prejemnik obdavčljive dobave, kadar dobavitelj ni obračunal DDV, se razširi na obveznost plačila zamudnih obresti.
Bolgarsko zasebno podjetje ALTI je od bolgarskega samostojnega podjetja FOTOMAG kupilo kombajn, traktor in vagon, ki ga je FOTOMAG pridobil znotraj Skupnosti EU od podjetja s sedežem v Združenem kraljestvu. FOTOMAG je za dobavo kmetijske mehanizacije družbi ALTI pripravil tri račune, na katerih je bil naveden DDV. Po plačilu teh računov je družba ALTI uveljavila pravico do odbitka DDV. Bolgarski davčni organi so zoper FOTOMAG uvedli dodatno odmero zaradi neplačila DDV, ki ga je prijavil za pridobitve znotraj Skupnosti, in na računih zaračunali družbi ALTI. Davčni organi so tudi ugotovili, da sta ALTI in FOTOMAG svoje računovodstvo, upravljanje svojih bančnih računov in predložitev obračuna DDV zaupala eni in isti osebi, da je nakup kmetijske mehanizacije FOTOMAG financiral prek tretje družbe, katere partnerja sta bila direktorja FOTOMAG in ALTI ter da je direktor in predstavnik ALTI organiziral prevoz kombajna iz Združenega kraljestva prek drugega podjetja. Na podlagi teh ugotovitev so davčni organi ugotovili, da je ALTI sam organiziral nakup kmetijske mehanizacije s strani družbe FOTOMAG v obliki pridobitve znotraj Skupnosti, da bi napačno uporabil DDV in da je ALTI vedela, da je FOTOMAG obračunal DDV od treh zadevnih računov in ga ne poravnal. Kasneje je bilo ugotovljeno, da je bila družba ALTI solidarno odgovorna za DDV, ki ga FOTOMAG ni plačal po zakonu o DDV.
Sodišče je presodilo, da je treba člen 205 Direktive Sveta 2006/112 / ES razlagati tako, da ne izključuje nacionalne zakonodaje, v skladu s katero je bila oseba solidarno odgovorna za namene tega člena, mora poleg davka na dodano vrednost (DDV), ki ga ni plačal zavezanec za plačilo tega davka, plačati še zamudne obresti na ta znesek, ki jih mora plačati zavezanec, če je dokazano, da je pri izvrševanju pravice do odbitka vedel ali bi moral vedeti, da zavezanec za plačilo tega DDV ne bo plačal.
Davčna obravnava nepremičnine v primeru če lastnik nima lastnega osebja
Sodišče Evropske unije je 3. junija 2021 v zadevi C‑931/19 razsodilo, v zvezi z obdavčitvijo prihodkov od najemnin za nepremičnino v Avstriji za davčni leti 2009 in 2010 z davkom na dodano vrednost (DDV).
Družba Titanium ima sedež in upravo v Jerseyju. Ukvarjajo se z upravljanjem nepremičnin, premoženja ter stanovanj in nastanitev. V davčnih letih 2009 in 2010 je svoje nepremičnine na Dunaju v Avstriji oddala v najem, dvema avstrijskima podjetnikoma. Teh transakcij družba ni opravljala sama, temveč je pooblastila avstrijsko družbo za izvedbo le teh. Posrednik je vodil poslovne evidence, izdajal račune ter pripravljal obračune DDV. Te storitve se niso opravljale v prostorih družbe Titanium. Družba Titanium je pri teh transakcijah imela pristojnost za odločanje o sklenitvi in odpovedi oddajanja v najem, nadzor nad družbo za opravljanje nepremičnin, izvedbo investicije in popravil ter določitev pravnih in ekonomskih pogojev najema.
Spor je nastal, ko je davčna uprava v Avstriji menila, da je nepremičnina, ki se oddaja v najem klasificirana kot stalna poslovna enota, za kar je za leti 2009 in 2010 določila plačilo zneska DDV. Nasprotno je zagovarjala družba Titanium, saj za svojo dejavnost oddajanja nepremičnine v najem, ni imela osebja in zato nepremičnine ni možno šteti kot stalno poslovno enoto.
Davčna uprava je izpostavila, da je nepremičnina, ki se oddaja v najem v Avstriji obdavčena z DDV, saj se podjetnika obravnava kot nacionalnega podjetnika in da prejemnik te storitve ni dolžan plačati davka. Podlago za takšno mnenje je uporabila Umsatzsteuerrichtilinien 2000 - direktivo o davku na dodano vrednost iz leta 2000.
Avstrijsko sodišče je navedlo sodbo z dne 17. julija 1997, ARO Lease (C‑190/95, EU:C:1997:374), in z dne 7. maja 1998, Lease Plan (C‑390/96, EU:C:1998:206), da pojem „stalna poslovna enota“ predpostavlja, da zaposlitev osebja drugega pooblaščenega podjetja ne zadošča za opredelitev stalne poslovne enote ter da mora izvajalec storitve konkretno razpolagati s svojim osebjem da bi se lahko pojem tretiral kot stalno poslovno enoto.
Bundesfinanzgericht (zvezno finančno sodišče) v Avstriji je za mnenje prosilo Sodišče Evropske unije. Predložitveno sodišče je zanimalo če morajo biti vedno prisotni človeški in tehnični viri in morajo biti zato v poslovni enoti obvezno prisotni lastni zaposleni izvajalca storitev, da se tretira nepremičnina kot stalna poslovna enota.
Sodišče je presodilo, da je člen 43 Direktive Sveta 2006/112/ES ter členov 44 in 45 Direktive potrebno razlagati tako, da nepremičnina, ki je oddana v najem v državi članici v okoliščinah, v katerih lastnik te nepremičnine nima lastnega osebja za opravljanje storitev v zvezi z oddajanjem v najem, ni stalna poslovna enota.
Nova pojasnila FURS-a
Obdavčitev vstopnic za spletni koncert
Finančna uprava je v pojasnilu št. 0920-6748/2021-3 z dne 26. 3. 2021, odgovorila na zastavljeno vprašanje po kateri davčni stopnji DDV se obračuna nakup vstopnice za izvedbo koncerta preko spleta. V osnovi so vstopnice za koncert obdavčene z 9,5% stopnjo DDV-ja, a pri elektronsko opravljeni storitvi, se storitev prodaje vstopnice obdavči z 22% stopnjo DDV.
V pojasnilu so zapisali, da se »vstopnina za koncert, ki se izvaja preko interneta (streaming, download), šteje za elektronsko storitev, ki se obdavči po splošni, 22% stopnji DDV.
Prekluzivni rok pri uveljavljanju odbitka DDV
Finančna uprava RS podaja naslednja pojasnila na vprašanja davčnih zavezancev, ki se nanašajo na razlago drugega odstavka 67. člena ZDDV-1.
Vprašanje davčnega zavezanca | Odgovor finančne uprave |
Mali davčni zavezanec nabavi blago, ki ni osnovno sredstvo, čez tri leta se identificira za namene DDV, razpolaga z računom in blago začne uporabljati v obdavčeni dejavnosti. Ali lahko uveljavlja odbitek DDV ob identifikaciji za namene DDV? | Ne. V konkretnem primeru je prekluzivni rok za uveljavljanje odbitka DDV že potekel. |
Davčni zavezanec je leta 2016 pridobil blago. Od pridobitve je v obračunu DDV za obdobje maj 2016 pravočasno obračunal DDV, v tem obračunu pa ni uveljavljal odbitka DDV. Leta 2020 želi opraviti odbitek DDV. Ali v letu 2020 lahko uveljavlja pravico do odbitka DDV od pridobitve tega blaga? | Ne. Če davčni zavezanec obračuna DDV, pravice do odbitka pa ne uveljavlja hkrati z obračunom DDV, se prekluzivni rok upošteva. Zato v konkretnem primeru davčni zavezanec nima pravice do uveljavljanja odbitka DDV.
|
Mali davčni zavezanec nabavi osnovno sredstvo, čez tri leta se identificira za namene DDV. Ali se šteje, da je začel teči rok za odbitek DDV, ko je nabavil osnovno sredstvo ali ko se je identificiral za namene DDV? | V izpostavljenem primeru začne teči prekluzivni rok za odbitek iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1 z dnem, ko so izpolnjeni vsebinski pogoji za odbitek, hkrati pa je glede upravičenosti in višine odbitka DDV potrebno upoštevati tudi 68. in 69. člena zakona. Davčni zavezanec je v konkretnem primeru tako upravičen do odbitka DDV za osnovno sredstvo, nabavljeno pred identifikacijo za namene DDV, vendar le v višini, ki se nanaša na opravljanje obdavčene dejavnosti (sorazmerni del). |
Mali davčni zavezanec nabavi blago, ki ni osnovno sredstvo, čez tri mesece se identificira za namene DDV, razpolaga z računom in blago začne uporabljati v obdavčeni dejavnosti. Ali lahko uveljavlja odbitek DDV ob identifikaciji za namene DDV? | Da. V konkretnem primeru prekluzivni rok za uveljavljanje odbitka DDV še ni potekel. Davčni zavezanec lahko uveljavlja odbitek najpozneje v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil pravico do odbitka DDV. |
Davčni zavezanec je leta 2016 pridobil blago. Od pridobitve ni obračunal DDV. Leta 2020 želi napako odpraviti, DDV obračunati. Sprašuje, ali lahko hkrati opravi tudi odbitek DDV. | Da. Davčni zavezanec, ki sam ugotovi, da v obravnavnih primerih ni pravočasno obračunal DDV, lahko ugotovljeno napako popravi v tekočem obračunu DDV v skladu z 88.b členom ZDDV-1, hkrati pa lahko uveljavlja tudi pravico do odbitka tega DDV. Od zneska obračunanega DDV, ki je predmet popravka, obračuna in plača predpisane obresti. Davčni zavezanec se v tem primeru lahko razbremeni odgovornosti za prekršek . |
Želite izvedeti več?